Klasifikacija gluhote oz. naglušnosti
Z vidika avdiologije se pod pojem gluhota (lat. anacusis) prišteva:
– popolna izključitev avditivne funkcije,
– naglušnost (lat. hypacusis),
– omejena sposobnost poslušanja in motnje sluha (lat. dyacusis),
– motnje v sprejemanju zvočnih signalov in zvočnih informacij iz kakršnegakoli razloga.
Pri delu s slušnimi aparati se uporablja klasifikacija, ki deli gluhoto na pet stopenj:
– Izguba sluha do 20 dB se šteje kot normalen sluh.
– Izguba sluha do 40 dB je imenovana tudi kritična meja in šteje kot lažja naglušnost.
(Oseba s tako izgubo sluha ima komunikativne težave, če je sogovornik oddaljen več kot 2 – 3 m.)
– Izguba sluha do 60 dB šteje kot zmerna naglušnost.
(Takšna okvara sluha povzroča večje komunikativne težave, ker oseba sliši sogovornika le na razdalji 0,5 – 1 m.)
– Izguba do 85 dB se šteje kot težja naglušnost.
(Oseba s takšno izgubo sliši le zelo glasen govor direktno na uho.)
– Izguba do 95 dB je praktično obravnavana kot gluhota.
Oseba s tako izgubo sluha se ne odziva na govor.
– Izguba, ki je večja kot 100 dB pa je popolna gluhota.