Zgodovina slušnih aparatov oz. pripomočkov za korekcijo sluha
Prvi zapiski o poskusih korekcije sluha segajo v 16. stoletje, ko so Ijudje iz lesa izdelovali ušesa v obliki živalskih ušes (najpogosteje so imitirali ušesa živali, za katere so verjeli, da dobro slišijo). Prvi resnejši poizkus v borbi z naglušnostjo so bile ušesne troblje, ki so bile najprej izdelane iz živalskih rogov. V 18. stoletju pa so začeli izdelovati ušesne troblje iz kovine in jih začeli tudi množično uporabljati. Že veliki skladatelj Bethoveen si je pomagal pri svoji naglušnosti s temi trobljami. Ušesne troblje so bile različnih oblik in velikosti, kar je prineslo tudi različne akustične učinke. Nekatere so bile dobre za poslušanje človeškega govora, druge pa za predstave v operi.
prvi električni slušni aparati
Naslednji korak pri človeškem poizkusu korekcije sluha so bili prvi električni slušni aparati. Okoli leta 1899 se je v zelo omejenih količinah pojavil na tržišču namizni model, ki pa ni imel velike uporabne vrednosti, saj je bil uporabnik prostorsko omejen. Prvi model, ki ga je bilo mogoče nositi, se je pojavil leta 1902. Karbonski slušni aparati so bili popularni do leta 1940. Večina teh aparatov je uporabljala velike in nerodne 3 V in 6 V baterije. Kljub zmogljivim baterijam pa niso imeli dovolj energije, da bi zadostile več kot zmerni naglušnosti.
slušni aparati z vakuumsko cevjo
Naslednja generacija slušnih aparatov so bili slušni aparati z vakuumsko cevjo, ki so se pojavili okoli leta 1920 in niso bili narejeni v prenosni obliki vse do leta 1936. Za svoje delovanje so potrebovali dve bateriji, tako da so bili zelo dragi, zadoščali pa so za pokrivanje do zmernih izgub sluha.
tranzistorski slušni aparati
Prvi slušni aparati, ki jih lahko upravičeno tako imenujemo, so bili tranzistorski aparati. Prvič jih je bilo mogoče preizkusiti leta 1952 in so že do konca leta 1953 izrinili vse ostale oblike slušnih pripomočkov iz uporabe. Za svoje delovanje so potrebovali le eno baterijo in so bili cenovno sprejemljivejši od predhodnikov. Napredek pa je prinesel tudi manjšo velikost, kar je omogočilo razvoj različnih oblik slušnih aparatov katere poznamo danes.